Na predstavitvi v Galeriji Družina smo direktorja Družine Toneta Rodeta doživeli kot povsem izviren pesniški glas, kot avtorja pesniške drame Náblus. Pesnitev, ki je izšla pri Mohorjevi Celovec, je v pogovoru z avtorjem in Sergejem Valijevim predstavil glavni urednik založbe Hanzi Filipič, izbrane odlomke je interpretiral dramski igralec Pavle Ravnohrib.
Po dveh pesniških zbirkah, ki ju je izdal v rodnem Buenos Airesu in dveh, ki sta izšli v Ljubljani, z zamejskim utripom pête dopolnjuje svoj življenjski opus. Poetično ustvarjanje je zanj način utemeljevanja lastne identitete, skozi vse zbirke spremlja usodo slovenske skupnosti. Pesnitev Náblus je nastala kot odziv na osebne življenjske okoliščine – vstop v zrela leta, ko se človek začne spraševati, kaj bi moral še nujno povedati, če bi jutri umrl – in na stanje sveta, ki se po kratkotrajnega predihu, kot smo ga doživeli konec 90. let prejšnjega stoletja, ujet v ponavljanje izvirnega greha vrača na stare stranpoti.
Avtor se v pesnitvi, ki po besedah literarnega kritika Sergeja Valijeva predstavlja izrazit novum v slovenski poeziji, navezuje na sto let starejše Eliotovo delo Pusta dežela [The Waste Land], ki ga lahko beremo kot diagnozo stanja človeštva nekaj let po koncu 1. svetovne vojne in se nam ne zdi tako oddaljena, kot bi si to želeli. Náblus je zasnovan na podoben način kot Eliotova Pusta dežela, hkrati pa kot triglasno izražajoča se duhovna drama sodobnega človeka prinaša nov zasuk. Besedila, ki jih podaja Bralec, imajo bolj prosto, skoraj prozno obliko, pesmi, ki jih podajata arhetipska Moški in Ženska, pa imajo bolj zgoščeno pesniško obliko, polno prispodob ter zvočnih, vizualnih in metričnih efektov, kjer je vsaka beseda pretehtana, kjer je poved strnjena v bistvo. Náblus je sedanje ime za Sihar, kraj srečanja Jezusa in Samarijanke. In čeprav se imensko nikjer ne pojavi, oseba Bogočloveka in vera kot prostor osebnega srečanja z Njim prežarjata celotno pesnitev.